Pravljica o ročnih urah za otroke (kratka)

- Dedek, kaj je to? - je vprašala Vitya.
- Stenska ura.
- Ura? Zakaj se ne zbudijo?
- Kako se ne zbuditi? - preseneti dedek.
- Puščice se ne vrtijo, nihalo se ne preklopi, klopa je tiha.
- Mehanizem je šel narobe. Ta ura je zaspala, - je dejal dedek.

Večer je. Vsi v hiši so šli spat in Vitya je pomislila: "Ko je svetloba, ura spi. In ko je mrak, tudi spijo? "

Izstopil je iz jaslice in strmo zletel v drugo sobo. Luna je gledala sem in na tleh je ležala vzorec zaves.

Victor se je povzpel na stol, s stola na mizo in se povzpel na nohte. Tiho je s prstom tapkal po steklu na uri..

"Ali spiš?" Zbudi se.

Ponovno je potrkal, a ura se ni odzvala. Nato je Victor potisnil uro na stran.

- zbudi se!

In nenadoma - ura je padla s stene in se strmoglavila na mizo. Vitya se je prestrašil, skočil na tla, pohitel k svoji postelji in se vrgel pod prevleke.

Dedek je slišal hrup, šel noter in videl pokvarjeno uro.

"Še vedno imam nespečnost," je pripovedoval dedek. - Vzel bom ta mehanizem.

Dedek je imel goreče oči in zlate roke.

Zjutraj je Vitya prišel v tisto sobo, da bi popil čaj in ni verjel svojim očem. Ura tiho visi na steni, nihalo trepeta, zasliši se tik.

- Mami! Dedek Mraz! Glej, ura se je zbudila!
"To je dobro," je rekel dedek.
"Zbudil sem jih!" - je ponosno rekel Victor. Dedek se je zasmejal in mati je rekla:
- Sredi noči ste zbudili vse v hiši.

Zgodba o uri in času iz revije "Družina in šola", 1971